Od Marana do Benetk

Minuli mesec smo s člankom o Krfu zaključili oris zgodovine vzhodne obale Jadranskega morja. Tako se zdaj spet vračamo na sever tega morja, v zaliv Laguna di Marano k mestecu Marano Lagunare, od koder se bomo usmerili proti zahodu in pregledali zgodovino italijanske obale Jadranskega morja.

Zaliv Laguna di Marano je pravzaprav nadaljevanje zaliva pri Gradežu. Približno na sredini je kraj Marano Lagunare, ki danes živi predvsem od turizma. Ima pa dolgo zgodovino, ki je, tako kot večina krajev na tem območju, tesno povezana z Oglejem (it. Aquileia) na eni in Benetkami na drugi strani. Oglej so leta 181 pred našim štetjem ustanovili rimski vojaki, utrjeno naselje pa naj bi služilo za obrambo pred vdori barbarov. Leta 557 je bil tu ustanovljen mogočni oglejski patriarhat, ki je imel pomembno vlogo pri pokristjanjevanju obal severnega Jadrana in območij današnje Slovenije vse do Panonije. Prvi veliki dogodek v zgodovini Marana je bil koncil leta 590, ki so ga v tem kraju pripravili oglejski patriarh Sever in zastopniki cerkve iz mnogih krajev od Verone do Pulja in Poreča, sodelovala pa sta tudi predstavnika iz Emone in Celeje (danes Celje). O zasedanju poroča tudi langobardski zgodovinar Pavel Diakon iz Čedada v svojem delu Zgodovina Langobardov. Po listini Privilegium Poponis iz leta 1031, ki jo je izdal znani oglejski patriarh Popone, sicer vnet graditelj in sposoben organizator, vidimo, da je bil Marano takrat že precej pomemben kraj. Popone je namreč poskrbel, da so ga utrdili, ker ga je želel spremeniti v zanesljivo obrambno točko, ki bi Oglej varovala pred morebitnimi napadalci z morja. Iz tal je zrasla utrdba, uredili so nasipe in prekop z odprtega morja v laguno, postavili so mline in obnovili soline. Do nekako leta 1400 se je Marano nenehno branil pred poskusi Benečanov, da bi kraj dobili pod svojo oblast. Toda leta 1418 so Benečani napadli in zavzeli utrdbe po Furlaniji ter do leta 1420 tudi vse posesti oglejskega patriarhata. Tako je tudi za Marano prišel trenutek, da je moral priznati nadoblast Benetk. Benečani so popravili in izboljšali obstoječe utrdbe in leta 1470 zgradili še novo. Ta dela so sodila v okvir priprav za obrambo pred turškimi četami.

Konec leta 1513 so Marano dobili v roke cesarski vojaki in novi maranski kapitan Grünhoffer je poslaniku nemškega cesarja v Benetkah na ves glas hvalil trdnjavo in dobro pristanišče, ki je zlasti v vojnem času vredno čistega zlata. Zato je svetoval, naj Marano za vsako ceno obdrži. O Maranu so enako mislili tudi Benečani in ves čas razmišljali, kako bi ga dobili nazaj. Končno so se trije pogumni Italijani – eden, Bernardino de Castro, je bil iz našega Pirana – odločili za zvijačo: preoblečeni v trgovce z žitom so ponoči, 2. januarja 1542, v mesto po prekopu prepeljali barko, polno orožja, sledilo pa jim je še šestdeset mož, skritih na drugih barkah, na katerih so bile kot kritje vreče z moko. Kapitana Grünhofferja, ki jim je prišel naproti, so uspeli prepričati, da so namenjeni v Benetke, da pa jih je tu ustavil viharni veter. Kapitan jim je velel pristati, tedaj pa so na obalo skočili skriti možje in se brez težav prebili v trdnjavo. V njej se je vnela srdita bitka, toda končno so bili cesarjevi vojaki premagani in Marano je spet prišel v beneške roke. Tako je ostalo do propada Beneške republike v letu 1797.

V poznejših letih beležimo nazadovanje kraja. V 19. stoletju so ga večkrat prizadele epidemije, prebivalci pa so trpeli tudi zaradi pomanjkanja pitne vode. Zgradili so akvadukt in popravili nekatere ceste, toda kraj si je opomogel šele z razvojem množičnega turizma v 20. stoletju. Dodajmo še, da je zaliv pred mestom pomemben ornitološki rezervat, saj tam prezimuje veliko število različnih ptic.

Na zahodni strani Maranskega zaliva je na večjem rtu kraj Lignano Sabbiadoro, ki se, kakor že ime pove (Sabbiadoro pomeni zlati pesek), ponaša z dolgimi plažami finega peska. To je znano letovišče, ki je prav zaživelo šele v tridesetih letih minulega stoletja. Takrat so iz majhnih okrevališč, ki so bila prej tu in do katerih je bilo mogoče priti le po morju (v zaledju na kopnem so bila težko prehodna močvirja!), ustvarili letoviško središče, zgradili cesto in mu dodali tudi omenjeno zveneče ime, da bi privabili goste.

Malo naprej, pri kraju Bibione, se v Jadransko morje izliva reka Taljament, znana po dogodkih iz 1. svetovne vojne, ko so jo po uspešnem prodoru pri Kobaridu konec oktobra 1917 prekoračile avstro-ogrske in nemške enote in vrgle Italijane še bolj na zahod, do reke Piave.

Nekaj kilometrov zahodneje, na ravnem delu obale pri izlivu reke Livenza v morje, je mestece Caorle. Tudi to je danes znano morsko letovišče, ima pa dolgo zgodovino, ki sega v čas rimskega imperija. Takrat so ga ustanovili ribiči in pastirji ob pomoči rimskih legionarjev, ki so imeli v zaledju svoje veliko oporišče Iulia Concordia. Pozneje je dobilo ime Concordia Sagittaria (sagitta po italijansko pomeni puščica), ker so tam izdelovali puščice za vojsko; ta kraj je danes blizu Portogruara. Kraj se je hitro razvil v enega najpomembnejših pristanišč na severu Jadranskega morja. Tu so pristajale rimske ladje s tovorom, ki so ga potem preložili na čolne in ga prepeljali po rečici Flumen Reatinum (danes je to reka Lemene) do že omenjenega oporišča Concordia Sagittaria. V 5. stoletju so se otočki sredi močvirja in majhnih zalivov ter prekopov okrog kraja začeli polniti z begunci iz zaledja. Zlasti mnogo jih je prišlo leta 452, ko so Huni pod vodstvom Atile ropali in pobijali po zaledju; prišli so tudi v Oglej in potem še do Concordie ter oba kraja opustošili. Begunci na teh otočkih in obalnih krajih vse do območja današnjih Benetk so stremeli k enotni upravni enoti in v tem okviru se je, kot bomo videli, začela tudi zgodovina samih Benetk. Šele leta 811 so doži svoj upravni sedež preselili na Rivo alto (visoki breg) oziroma današnji Rialto v središču Benetk.

Od leta 700 je bil v Caorleju tudi sedež škofa, stolnico so zgradili v 11. stoletju, znani okrogli zvonik pa leta 1100. Ves ta čas in še naprej je bilo mesto pod vrhovno oblastjo Benetk. Pri tem je zanimivo, da je bil Caorle eden redkih krajev, ki si ga Benečani niso prisvojili s silo ali ga kupili. Nasprotno, sodelovanje med mestoma je bilo zgledno in Caorleju v korist. Seveda pa je bilo od časa do časa za to treba plačati tudi kar visoko ceno. Tako je Caorle precej trpel med vojno med Benetkami in Genovo v letih od 1378 do 1381. Že avgusta 1378 se je pred mestom pojavilo genovsko ladjevje. Z ladij so se izkrcali vojaki in Caorle izropali in požgali, pobili precej ljudi, nekaj pa jih odvedli v sužnost. Pozneje so se razmere umirile in do propada Benetk je Caorle živel dokaj normalno. Težave so se spet pojavile, ko so po letu 1797 prišli Napoleonovi vojaki. Njihov vandalizem je ostal v spominu prebivalcev do danes. Razbijali so vse, kar je spominjalo na Benetke. Zlasti so jim šli v nos krilati levi, ki so bili kot beneški simbol vklesani na mnoga pročelja. Razbili so tako rekoč vse in do danes jih je v mestu ostalo le še nekaj. Po prihodu Habsburžanov se je začelo tudi v Caorleju obdobje nazadovanja in životarjenja, ki se je raztegnilo daleč v 20. stoletje. Obe svetovni vojni sta zahtevali med mladimi mnogo žrtev in šele leta 1960, ko se je začel v mestu razvijati moderni turizem, je Caorle spet oživel.

Okoli 18 kilometrov jugozahodno od Caorleja je tri kilometre od današnje obale mestece Jesolo. Skoraj pozabljeno leži v ozadju za ozkim obalnim pasom, tako imenovanim lidom; ta pas je od Cortelazza do izliva reke Sile spremenjen v skoraj 15 kilometrov dolgo neprekinjeno plažo z mivko, ki jo poleti prekriva na tisoče sončnikov. Tu je tudi več kot štiristo hotelov, mnogo kampov, cel kup restavracij in nočnih zabavišč, vsa zadeva pa se imenuje Lido di Jesolo. Od tu naprej se obalni pas imenuje Litorale del Cavallino in če gremo po njem do rta, pridemo do morskih vrat v same Benetke.

Toda, vrnimo se k Jesolu. Ustanovljen je bil v rimskih časih na enem od otokov reke Piave blizu njenega izliva. Današnje ime se je razvilo iz latinskega imena Equilium, kar naj bi pomenilo nekakšno »mesto konjev«. Preko različnih razvojnih oblik, recimo, Equilio, Esulo in Jexulo, je nastalo današnje ime Jesolo. V rimskih časih je bilo v njem pomembno pristanišče za ladje, ki so iz Ravene dovažale žito za pomembno vojaško postojanko Oglej. Tako kot vsi drugi okoliški kraji, je tudi Jesolo v 5. stoletju doživel naval beguncev, ki so se pred vpadi Hunov umikali k morju, na varne otoke v lagunah. Ti kraji so po propadu rimskega cesarstva ostali brez vrhovnega vodstva, zato so se združili v zvezo pod vodstvom doža. Kot smo omenili pri opisu Caorleja, ta zveza sprva ni imela svojega osrednjega sedeža v današnjih Benetkah, ampak v kraju Civitas Nova, to je v današnji Eraclei, nekaj kilometrov vzhodno od Jesola. Do leta 811, ko so sedež prestavili na območje današnjega Rialta v Benetkah, so med tamkajšnjimi ugledneži potekali nenehni spopadi za prvenstvo pri vodenju zveze. Eracleo so podpirali Bizantinci, dože, ki so se leta 742 iz nje preselili v Malamocco na Lido pred Benetkam, pa profrankovski begunci iz Trevisa. Toda potem so v dogajanje posegla celo ladjevja: najprej je leta 807 in 809 prišlo bizantinsko, potem pa še ladjevje Frankov pod vodstvom sina Karla Velikega, Pipina.

Jesolo se je v srednjem veku razvil v pomembno središče krščanstva. Tu so se v treh samostanih naselili menihi, postopoma pa je iz tal zraslo kar štirideset cerkva. Ta takrat bogati kraj pa je zaradi mogočnosti bližnje Beneške republike in njenih interesov začel nazadovati in svojega nekdanjega ugleda ni dosegel nikoli več.