Od Tonge do Fidžija

Ko sva se v Mehiki pripravljala na prečkanje oceana, sva spoznala simpatičen par, ki se je odpravljal proti Havajem. Mlada, rahlo zadržana Kanadčana sta naju povabila na večerjo in predlagala, da s sabo prineseva zunanji trdi disk, na katerega nama bosta s svojega računalnika skopirala vodnike, karte in nasvete za vsako posamezno državo Južnega Pacifika.

»Če bo na disku ostalo še kaj prostora, ga lahko zapolnita z dobrimi filmi,« je med ribjo pojedino dodal Rick. Jadralci si radi izmenjujemo filme, a moram priznati, da je to prava loterija: nikoli ne veš, kaj boš dobil. Najslabšo kvaliteto navadno dobiva od ameriških jadralcev (streljanje, eksplozije, napadi vesoljcev in Nicolas Cage, ki reši človeštvo). Ena jadrnica naju je osrečila z gigabajtom grozljivk brez repa in glave, ki so letele naravnost v koš. Ko srečam Evropejce, jih takoj napadem in prosim za nekaj ne-hollywoodskih filmov.

Kakšne filme sva dobila tisti večer, sva odkrila šele nekaj tednov pozneje, ko sva pristala v ekvatorialnem brezvetrju in sva želela pregnati dolgčas z domačim kinom. Odprla sva mapo z naslovom »Gusarji« in v njej našla na desetine porničev! Sramežljiva Kanadčana nedolžnega videza sta naju s tem res presenetila in nasmejala.

Takrat sem sklenila, da bom pregledala čisto vse dokumente, ki sva jih dobila od njiju. Med brskanjem nisem našla drugih presenečenj, pač pa številne zelo uporabne datoteke. Med vsemi mi je najbolj padel v oči štiri strani dolg seznam koordinat z naslovom »Neoznačene čeri okrog Fidžija«. Ta dokument sem shranila na namizje svojega računalnika, da bi slučajno ne pozabila, da obstaja. Štiri leta je ostal nedotaknjen, odprla sem ga šele meseca maja, ko sva se poslavljala od Tonge. Nekaj dni pred odhodom sem na veliko papirnato karto Fidžija vrisala vse tiste koordinate in tiho upala, da je seznam dokaj popoln.

Calypso in Levana skupaj na pot

Plovba od Tonge do najbližje vstopne luke Fidžija (Savusavu) je dolga 408 milj, za kar sva računala tri dni in pol. Nisva želela prijadrati zvečer, zato sva iz Neiafu izplula pozno popoldne. Le dobro uro za nama sta izplula tudi Sašo Kavs in Jenny s svojo Levano. Dogovorili smo se, da se slišimo vsakih dvanajst ur po kratkovalovnem radiu, da malo poklepetamo.

Naslednji trije dnevi nama bodo ostali v spominu kot zelo neobičajna plovba: nič se ni strgalo/razbilo, nič ni šlo narobe, niti ena sama nevihta naju ni obiskala! Ponoči sva uživala v razgledu na Južni križ, podnevi pa sva srkala lepoto oceana, ki je že več mesecev nisva videla. Ob zori tretjega dne sva prijadrala do prvih otokov Fidžija, a žal se nikjer nisva smela ustaviti, ker še nisva imela vstopnih papirjev (seveda naju je mikalo, da bi prekršila pravila, a v tej državi se res ne gre hecati z oblastmi). Tisti dan sva plula slalom okrog neštetih otokov in čeri, pred svetilnik (cilj) pa priplula ob dveh zjutraj. Levana je dospela nekaj ur pred nama, a tudi onadva šele po sončnem zahodu. Sašo se je odločil za jadranje gor in dol eno miljo pred vhodom, jaz pa sem v bližini spustila jadra in ustavila jadrnico.

Ko je zora pregnala temo, so se pred nami prikazali zeleni vrhovi Vanua Levu. Zbudila sem Ricka, s skupnimi močmi sva dvignila jadra in kmalu za krmo opazila jadrnico, ki se je hitro približevala. Levana in Calypso sta istočasno zajadrali okrog svetilnika in v jutranji svetlobi nadaljevali proti Savusavu. Jutranja meglica, ki se je dvigala iz zaliva, je v kombinaciji s snopi sončne svetlobe, ki so pronicali skozi nevihtno nebo, ustvarila edinstveno scenografijo…

Več si lahko preberete v št. 231 revije Val navtika