Otok Lastovo
Pet ur vožnje z avtomobilom in še pet ur s trajektom, pa sva tam, zunaj sezone, sredi septembra. Lastovo je otok, kjer sva z ženo Meto uživala divjo naravo otoka v mladosti. Bilo je lepo, neponovljivo. Sedaj sva spet tam, kjer so ostali lepi spomini na borovce nad razjedenimi obalami, divje morje, ribe, na prijatelje … Brez barke je avto dobra izbira, saj se pripelješ na mnoga izhodišča najhitreje in najpreprosteje.
Hotel Solitudo
Otok Lastovo je arhipelag 44 otokov, ki ga je hrvaški sabor leta 2006 razglasil za naravni park. Uvrščen je med 10 najbolj ohranjenih otokov Sredozemlja. Rimljani so ga poimenovali Cesarski otok zaradi bujnega gozda in venca otočkov okoli njega. Trajekt naju pripelje v Ubli ob 22. uri, nakar se odpeljeva še 2 km do edinega hotela na Lastovu – Solitudo v Pasadurju, ob Malem lagu. Zadiši nama vonjava borovega gozda, kot pred mnogimi leti, ko naju je še tovornjak odpeljal iz Ublija do mesta Lastovo na vrhu otoka. Hotel je ob obali zastrt z velikimi borovci in razsvetljen kot božično drevo. Prvi vtis je prav prijazen. Vse sobe so klimatizirane, s terasami ali z balkoni. Najlepši je pogled proti jugu z marino za jahte in lepim zalivom.
Zaglav
Danes si želiva najprej ogledati bližnjo obalo na Zaglavu, manjšem polotoku zahodno od Ublija. Z avtom se pripeljeva po asfaltirani cesti do rta Cuf. Nekaj turistov je že zasedlo redke primerne kotičke za kopanje, saj je obala strma, z ostrimi kamnitimi robovi, višje pa se razteza lep borov gozd. Kot prvopristopniki ljubosumno čuvajo svoje prostorčke in s sovražnimi pogledi odganjajo novince. Takšen je danes novodobni turizem! Po ozki potki nad morjem prideva do prostorčkov pod borovci, kjer smo pred več kot 40 leti šotorili. Na strmem bregu visoko nad morjem smo si stežka izborili prostorček za šotor. To so bila prava orlovska gnezda, pot do morja pa je bila preko razbrazdanih skal skoraj nevarna. Vodo in hrano smo nosili peš iz Ublija (20 minut hoje). Zato je takrat Lastovo obiskalo le malo mladih Slovencev. Kakšna idila! Pozneje ugotoviva, da je edini uradni kamp v oljčnem gaju na pobočju 500 metrov nad Skriveno luko. Na Zaglavu si želiva privoščiti plavanje po kristalno čistem morju. Z nekaj akrobacije res uspeva priti po strmih nazobčanih skalah tistih deset metrov do morja, ki je enako turkizno in zapeljivo kot nekoč. Spominjava se potepanja s starim najetim ribiškim čolnom po tem čudovitem arhipelagu, podvodnega ribolova, kjer je padla tudi kakšna »kapitalska« kirnja, pa ribjih fešt s prijatelji ob šotorih, sončnih zahodov, ko je sonce vsak večer potonilo med Bratinim otokom in Vlašnikom, pa večernega prihoda ladje. Ribe smo menjali z domačini za grozdje in olivno olje in se z nekaterimi zelo spoprijateljili. Česa takšnega sedaj ni več mogoče.
Peljeva se po vojaški cesti proti rtu Veljeg mora in se po dveh kilometrih ustaviva pred spuščeno zapornico nekdanjega vojaškega kompleksa, kjer je domovala JLA, pa je že dolgo tega opuščen. Po žgočem soncu se sprehodiva visoko nad morjem do vojaških stavb, z razbitimi stekli in razdejano notranjostjo. Daleč spodaj je rt z divjo obalo, kjer sva z Jožetom Mušičem ulovila 20-kilogramsko kirnjo, ki je »nastopila« tudi v njegovem televizijskem filmu o Lastovu. Takrat so naju odganjali iz vode vojaki s puškami, ki so tedaj varovali topove na rtu Veljeg mora. Midva pa nisva mogla takoj v čoln, ker se je kirnja zavlekla globoko v svoj rov. Vojaki so bentili, midva pa sva kirnjo vseeno uspela izvleči iz njenega skrivališča.
