Pescara, Bari, Brindisi, Otranto

Skoraj na isti zemljepisni širini kot Dubrovnik, na italijanski obali Jadranskega morja, ob ustju reke istega imena, leži Pescara. To je mlado mesto, saj je nastalo šele leta 1926 z združitvijo dveh naselij: Pescare južno od reke in Castellammare Adriatica severno od nje. Takrat so bili v Italiji že na oblasti fašisti in Mussolini je imel s Pescaro velike načrte: nameraval jo je razviti v veliko mesto, ki naj bi kot prestolnica pokrajine Abruzzi nadomestilo L`Aquilo, ker je menil, da ima slednja neugoden položaj sredi hribov. Še danes je v Pescari mogoče videti ostanke veličastnih gradenj, s katerimi je »Duce« skušal uresničiti svoje sanje.

Ob ustju reke je bila že v antičnih časih naselbina Aternum, ki se je pod Rimljani razvila v pomembno pristanišče tega dela polotoka. Toda že v 6. stoletju so mesto izropali in porušili Langobardi. V srednjem veku sta se potem ob reki oblikovali že omenjeni dve naselji in v 12. stoletju v listinah zasledimo ime enega od njih: Piscaria. V 15. stoletju so ob reki za obrambo strateškega položaja zgradili utrdbo, katere večji del pa so pozneje zaradi gradnje železnice odstranili.

V začetku 20. stoletja so v severnem naselju začeli graditi lepe vile in kraj se je počasi spreminjal v turistično središče. Pri omenjeni združitvi dveh naselij v današnjo Pescaro je pomembno vlogo igral tudi italijanski pesnik Gabriele D`Annunzio, sicer znan privrženec fašizma. Mož je bil namreč rojen v Pescari in njegova rojstna hiša je danes spremenjena v muzej, Museo Casa Natale di Gabriele D`Annunzio, v katerem je cel kup zanimivih predmetov, slik in pisem iz njegovega burnega življenja.