Pierre-Antoine Muraccioli

Pojoči pomorščak s pravim imenom Pierre-Antoine Muraccioli, je rojen na Madagaskarju. »Ne sprašujte me po Madagaskarju, ničesar se ne spominjam.« Kakšnih spominov na rojstni kraj pravzaprav niti ne more imeti, saj je otok, skupaj z družino, zapustil že pri treh letih, a se je nanj pozneje velikokrat vračal. Preden je z odličnimi ocenami končal izobraževanje na priznani visokošolski ustanovi L`école Centrale v Parizu in postal inženir, se je z družino veliko selil po svetu in Franciji. Za glasbo se je začel zanimati v šestdesetih letih, še zlasti, ko je poletje leta 1964 preživel v Združenih državah Amerike in spoznal ulično glasbo. Pustil si je dolge lase in v družini povzročil revolucijo. Sam pravi, da ga je v zadnjih dveh letih študija vse manj zanimala termodinamika in vedno bolj petje, zato je vsako poletje potoval po Evropi, priložnostno pel v bistrojih in si tako služil denar za študij. Leta 1965 je posnel prvo ploščo – takratno »vinilko« na 45 vrtljajih, s katero je takoj doživel uspeh, ga potrdil z albumom »Les Elucubrations« in maja 1966 že kot zvezda pop roka nastopil v prestižni pariški Olimpiji. Bliskovit razvoj kariere ga je povzdignil med mednarodne zvezde. Prepotoval je “ves svet”, a ga slava ni zapeljala, da bi izgubil stik s samim seboj. “Življenje v šovbiznisu ima svoje dobre strani. Dobil sem priložnost potovati po svetu. Videl sem Brazilijo, Italijo, Nemčijo, Španijo, Argentino, Grčijo … Toda, od dežel sem videl le letališča, velike hotele in snemalne studie, kar me nikakor ni zadovoljilo.” Lastili so si ga Italijani (po očetu ima italijanske korenine), Francozi so ga imenovali francoski Bob Dylan. Kmalu je začutil, da njegovo življenje izgublja stik z resničnostjo. Zato se je najprej umaknil na podeželsko farmo, precej oddaljeno od Pariza, kar pa ni bilo dovolj daleč … Njegova zvezda je bila najsijajnejša v revolucionarnih šestdesetih in v začetku sedemdesetih let. Živel je v družbi, katere miselnost ni podpiral, znašel pa se je v nevarnosti, da ga ta ista družba, ki ga je povzdignila do nebes, posrka … Mogoče so njegovi glasbeni dosežki danes malce zaprašeni, a ostaja dejstvo, da je obeležil svoj čas in pustil sledove. Tudi v naši nekdanji skupni domovini, ko je leta 1971 nastopil na Splitskem festivalu s pesmijo “Zašto san sritan”. S temi besedami se je po elektronski pošti oglasil tudi za Val navtiko.