Piranske ladjedelnice
Pred 2. svetovno vojno in med njo so bile ladjedelnice v Piranu na severnem Jadranu pomembne ladjedelniške družbe. Ob pomoči diplomanta navtičnih konstrukcij in publicista profesorja Walterja Macovza smo obudili te minule čase v besedi in sliki.
Naključje je hotelo, da sem se nekega vročega poletnega večera našel v delavnici, sicer mojega dobrega prijatelja, ladijskega modelarja Željka Skomeršića, s publicistom in velikim zbirateljem pomorskih starin iz Italije. Beseda je dala besedo, sploh ob vprašanju, če poznam kakšno ladjo, ki so jo izdelali v Piranu. Seveda sem kot iz topa ustrelil, da poznam, sem bil na njej in jo tudi krmaril – trabakulo Branimir, ki so jo izdelali daljnega leta 1904 v Piranu. Poznajo jo kot značilno barko vzhodnega Jadrana, v Dalmaciji jo celo imenujejo »piraneža«. A to je bilo tudi vse, saj več podrobnosti nisem poznal. Zato pa je gospod Walter Macovaz ljubeznivo ponudil na ogled nekaj posnetkov ladij, ki so jih izdelali v piranskih ladjedelnicah oziroma na obalah današnje Slovenije pred, med in po 2. svetovni vojni.
Gospod Macovaz se je rodil v Kopru leta 1950 in takoj s starši odšel v Trst. Študiral je na legendarni fakulteti, 250 let stari Instituto Nautico di Trieste, in postal diplomant navtičnih konstrukcij. Zaposlil se je tamkajšnjih ladjedelnicah in sodeloval predvsem pri izdelavi plovil iz lesa. Pozneje je presedlal v izdelavo glasbenih inštrumentov, kot so kontrabasi, violine in kitare. Napisal je nekaj knjig o izdelavi plovil iz lesa, toda najbolj ponosen je na obnovo legendarne lesene rive ariston, ki so jo skupaj z ladjedelnico Riva obnovili kot skupen šolski učni projekt vseh učencev te šole.
Je tudi modelar starih ladij in zbiratelj vseh mogočih pomorskih relikvij, od kart, modelov, zastav, zapisov in fotografij.
Ladjedelnice – bilo je več navozov za izdelavo – ki so bile na prostoru današnjega Bernardina in so se imenovale Cantieri di San Bernardino, so v glavnem izdelovale jadrnice in motorne ladje iz lesa za različne naročnike. Seveda jih je bilo največ za italijanske naročnike, toda po vojni so se sem ter tja opazile tudi zastave tedanje Jugoslavije. To je bilo obdobje izdelave velikih lesenih ladij za prevoz tovorov, običajno z dolžinami okrog 25 do 30 metrov, toda tudi takšne z dolžino 40 metrov so bile med njimi. Izdelovale so se v klasični maniri lesenih ladij z rebri, kobilicami in značilnim zunanjim videzom, od lepih krstaških krm do mehko izbočenih premcev. Kakšna je bila zgodovina in pomorska kariera teh ladij, ni znano.
Fotografije in kratek opis povedo vse – Piran je bil pravo ladjedelniško mesto že v začetku 19. stoletja.
