Plovila solin

Soline so bile na naši obali skozi vso zgodovino področja posebnega pomena z zelo drugačnim načinom življenja, v katerem so pomembno sodelovala tudi plovila. Soline so »živele« skozi vse leto, najbolj pa v času nastajanja in pobiranja soli. Ključna »infrastruktura«, brez katere niso mogle delovati, so bila plovila. Zlasti, če so bile soline malo oddaljene od mesta, kakor na primer piranske soline. V nobenih solinah se ni razvil nek poseben, solinski tip plovila, pač pa so za njih uporabili že znana plovila, ki jih je bilo potrebno za prevoze soli pripraviti ali za trajnejše delo v solinah predelati.

V solinarstvu naše obale je od 18. do 20. stoletja delovalo preko ducat različnih tipov, bolj ali manj tradicionalnih bark iz prostora severne Istre. Pred tem časom jih je bilo še nekaj, vendar so podatki o teh, še starejših tipih plovil, ki so se uporabljala v solinarstvu, skromni in neraziskani.

                                                                                                                                               Vloga solinskih plovil

Vloga in pomen plovil sta za vsake od solin naše obale bila različna. Koprske soline so stale ob mestu in na svoje solne fonte je solinar lahko prišel peš ali z vozom. Sol se je skladiščila zunaj, na kupih. Ko je je bilo dovolj, so jo z vozovi odpeljali na »zbirno mesto« ali, če je kup stal ob plovnem kanalu, napolnili barko in sol odpeljali v centralna skladišča na obodu mesta, kamor so lahko prišle velike trabakule, logerji ali peligi in sol razpeljali po Jadranu ali Sredozemlju. Torej so tu potrebovali predvsem plovila za prevoz soli.

Piranske soline so bile od mesta oddaljene, zato so na nje odhajali izurjeni solinarji za dolgo časa (štiri in več mesecev letno) živeti skupaj s svojimi družinami. In živeti v solinah je pomenilo mnogo stvari, ne le pobirati sol. Potrebno je bilo hoditi po hrano, vodo, k maši, k prijateljem, ki se nahajajo na drugem koncu solin (peš bi nas to stalo tudi do 8 km hoje), v gostilno, vrniti dolgove, se zadolžiti v Piranu ali opraviti kaj drugega v mestu, vzdrževati solne bazene in kanale (za to so uporabljali posebne, velike batane) in še mnogo, mnogo vsega. Zaradi takšne specifičnosti so plovila za piranske soline veliko pomembnejša, kot na primer za koprske soline, saj čas, o katerem govorimo, ni poznal niti boljšega makadama, kaj šele kaj drugega. S plovili so bile soline obvladljive in veliko manjše, kakor bi bile brez njih.

Vloga plovil je bila za soline, kakršne so bile piranske, pravzaprav nadvse pomembna, še preden so solinarji začeli z delom v solinah. Do njih je bilo potrebno namreč priti z mnogimi člani družine in prepeljati tja vse mogoče, kar je bilo potrebno za nekajmesečno življenje v solinah. Vse skupaj se je začelo s spektakularnim aprilskim odhodom solinarskih družin na stoterih natovorjenih barkah iz Pirana v te ali one soline. Zelo veliko solinarjev je s seboj peljalo tudi majhne batane in bateline, s katerimi so oni ali člani njihove družine ves čas bivanja v solinah »kolovratili« po okoliških solinskih kanalih. Z njimi so se, pogostokrat le veslaje, podali tudi v Piran ali kam v okolico in nazaj. S plovili je bilo potrebno po zaključku solne sezone prepeljati vse stvari nazaj v Piran. Soline pa je bilo potrebno pripravljati in popravljati skozi vse leto, ne zgolj pred solno sezono. Potrebno je bilo torej ves čas biti z njimi »v navezi«. In tudi to je potekalo s plovili. Potrebno je bilo z lesom, blatom in kamni vzdrževati nasipe, kanale, prehode, mostove …  Za to so se uporabljala spet druga plovila. Očitno je, da so neločljiv del mnogih solin bila plovila, prevoza same soli pa se skoraj še dotaknili nismo!