Po sledeh antičnih trgovcev

Jasno modro nebo, skoraj brez oblačka, morje je rahlo valovito, veter z zahoda pa se je ujel v jadra grške galijole, ki jo z zmerno hitrostjo nosi proti obali. Veslači na galijoli so že precej izmučeni, saj je za njimi naporno večdnevno veslanje. Zaloge vode se počasi bližajo h koncu, vendar si poveljnik galijole zaradi tega ne dela prevelikih skrbi. Pravkar so se namreč na obzorju pokazali obrisi obale in v nekaj urah bo galijola pristala ob obali. Tu se bo galijola tako kot že večkrat doslej oskrbela z nekaterimi živili in vodo za posadko veslačev, predvsem pa seveda z dobrinami, kot so vino, olivno olje in žitarice, ki jih bodo od tukajšnjih trgovcev dobili v zameno za dišave, žlahtne kovine … ki jih prinašajo s seboj. Tako bodo z novimi dobrinami napolnili vse amfore, ki jih hranijo v podpalubju.

Pred več kot dva tisoč leti …

Obala je bila vse bolj blizu, dan se je počasi nagibal h koncu, na zahodnem obzorju pa so se pokazali kumulonimbusi, znanilci slabega vremena. Obraz poveljnika galijole je postajal vse bolj zaskrbljen. Bo galijoli uspelo še pred nočjo pristati ob obali ali jih bo noč ujela še na morju? Z odločnim glasom je veslačem zapovedal, da pospešijo veslanje. Udarci po bobnu, ki veslačem narekujejo ritem, so postajali vse glasnejši in hitrejši. Veter je postajal vse močnejši in bolj sunkovit, začel pa je menjati tudi smer. Veslači so sedaj le še z velikimi napori uspeli vzdrževati smer proti obali. Počasi, a vztrajno se je bližala noč in zdelo se je, da pred nočjo galijola ne bo prispela do obale. Tudi morje je postajalo vedno bolj vzvalovano. Na nebu se je že večkrat zabliskalo in tudi prve dežne kaplje so namočile celotno posadko. Nenaden sunek vetra z nasprotne strani pa je raztrgal glavno jadro, ki je sedaj poplesavalo v divjem ritmu, ki ga je narekovala nevihta. Poveljnik je z divjim glasom ukazal, da jadro spustijo. Sedaj je bila usoda popolnoma v rokah veslačev. Ritem udarcev po bobnu je postajal vse hitrejši, da so že tako izmučeni veslači le še s skrajnimi napori lovili ritem, ki jim ga je narekoval poveljnikov pomočnik. Še pred nekaj urami je galijola elegantno drsela po mirni gladini s polnimi jadri, sedaj pa je komaj še držala začrtano smer. Občasni bliski so sicer razsvetlili obalo, a zaradi močnega dežja je bila vidljivost zelo slaba. Velikanski napori so sedaj terjali tudi že prve žrtve med veslači, ki so se zaradi prevelike izčrpanosti preprosto zgrudili. Nekaj veslačev je sicer bilo v rezervi, a kaj bo potem, ko bo utrujenost premagala tudi najbolj vzdržljive? Na to vprašanje poveljnik galijole ni imel odgovora. Preprosto jim mora uspeti. Čez čas se je nebo nad morjem ponovno razsvetlilo in obala se je zdela na dosegu roke. Poveljnik se je sam pri sebi že veselil skorajšnjega uspeha in svojemu pomočniku je ukazal, da vsakemu izmed veslačev pripada nekaj požirkov žganja. Nenadoma pa je večji val galijolo močno zazibal. Iz podpalubja se je zaslišal ropot in prve amfore so razbite obležale na dnu podpalubja. Sledilo je še nekaj močnejših valov in razbilo se je še nekaj amfor. Ob zadnjem valu se je galijola tako nagnila, da je z galijole med razbesnele valove padel prvi veslač, ki se zaradi prevelike izčrpanosti ni uspel obdržati za veslo. A žal to ni bila edina žrtev.