Proces preučevanja kulturne dediščine in metodologija vrednotenja različnih vrst virov
Projekt Mala barka – 3. del
V predhodnih dveh prispevkih so bile predstavljene vsebine in cilji celotnega projekta Mala barka 2, nekoliko podrobneje projektne aktivnosti Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran in predvsem načrtovana izvedba gradnje dvojnika tradicionalnega ribiškega plovila istrski topo. Tokrat želimo opisati in širši javnosti približati pomen in metodologijo raziskav, ki so omogočile izvedbo gradnje omenjenega plovila.
Strokovnega preučevanja kulturne dediščine ni mogoče izvajati brez selektivnega in dolgotrajnega zbiranja podatkov, uporabe kolikor je le mogoče raznolikih virov ter metodološko dovršene primerjave tako lastnih, kot tudi tujih izsledkov. Pred pričetkom preučevanja novega področja se je praviloma smotrno seznaniti z vsemi dostopnimi publikacijami, prispevki, objavami in izsledki drugih raziskovalcev ter se, če je mogoče. tudi neposredno povezati in posvetovati z različnimi poznavalci obravnavanega področja. Običajno dolgotrajen proces preučevanja mora temeljiti na preverjenih podatkih, zato je pomemben del procesa razvrščanje posameznih virov glede na njihovo verodostojnost in predvsem zanesljivost. Čeprav izraza primarni in sekundarni vir izvirata iz zgodovinopisja, se lahko podobna načela uporabijo tudi pri procesih preučevanja dediščine na drugih področjih in vedah v sodobni muzeologiji. Praviloma je priporočljivo uporabljati primarne vire in samo ob pomanjkanju le-teh se s primerno mero previdnosti poslužujemo tudi rabe manj zanesljivih virov. S pojmom primarni viri najpogosteje opredeljujemo izvorne predmete, zgradbe in dokumente, ki so bili ustvarjeni v obdobju, ki ga preučujemo. V posameznih primerih nam lahko tudi druge oblike virov predstavljajo pomemben vir, ki nam poda verodostojno in bolj celovito predstavo ali manjkajočo informacijo o določeni vsebini preučevanja. Sekundarni viri so vsi tisti primeri virov, ki v posameznem primeru interpretirajo primarne vire in zanje splošno velja, da so pogosto podvrženi morebitnemu subjektivnemu izkrivljanju.
Zgodovinski viri so osnovni vir podatkov, ki jih uporabljamo za preučevanje vseh področij razvoja človeške družbe. Poenostavljeno jih lahko opredelimo zaohranjene sledi preteklih človeških dejavnosti ter jih glede na njihovo obliko v teoriji in praksi ločujemo na materialne, pisne in ustne vire.
Materialni zgodovinski viri so ohranjeni ostanki zgradb in predmetov, ki jih je človek v preteklosti ustvaril in uporabljal v določenem zgodovinskem obdobju. Načeloma veljajo za najbolj zanesljive vire preučevanja.
Pisni zgodovinski viri vključujejo vse zapisane podatke in mednje uvrščamo različne upravne listine, rokopise, statute in podobne historične dokumente na papirju, papirusu in pergamentu, pa tudi starejše oblike zapisov kot so primeri v kamen klesanih zapisov na zidovih grobnic in svetišč.
Ustni zgodovinski viris pomočjo pričevanj in drugih oblik ustnega prenosa podatkov ohranjajo vedenje o preteklem dogajanju.
Med preučevanjem obdobja od druge polovice 19. stoletja naprej, torej od razvoja fotografije, filma in drugih tehnologij, se kot pomemben vir podatkov uporablja tudi fotografsko in filmsko gradivo ter druge avdio-vizualne zapise.
Valorizacija različnih virov podatkov pred in med izdelavo načrtov za gradnjo dvojnika ribiškega plovila istrski topo
Tudi med večletnim procesom zbiranja, vrednotenja ter razvrščanja predmetov in gradiva v primeru nastajanja nove zbirke Tradicionalno ladjedelstvo, smo v največji možni meri upoštevali vsa predhodno omenjena izhodišča. Predvsem med zaključnimi postopki izdelave načrtov in tehnične dokumentacije za gradnjo dvojnika plovila istrski topo, se je posebno pozornost namenilo selektivnemu izboru materialnih virov in drugega gradiva, ki smo jih uporabili za potrebe celovite rekonstrukcije…
Več si lahko preberete v št. 230 revije Val navtika
