Rovinjska regata zgodovinskih plovil 2009
Jutro je dalo slutiti, da bo to prekrasna regata in ni se uštelo. Vse je bilo tako, kot mora biti. Očitno imajo Rovinjčani tam zgoraj dobre zveze. In priznam, si jih tudi zaslužijo. Spoštujejo tisto najpomembnejše, svojo sredozemsko kulturo in tradicijo. Občina Rovinj je s pravimi ljudmi na oblasti pri tem ključni in gonilni kamen.
Gugajoč lesen pomol, ob katerem so bila vezana, je bil letos prekratek za vsa plovila, ki so se dan prej vezala obenj z namenom, da se bodo udeležila četrte rovinjske regate tradicionalnih plovil. Zato jim je organizator omogočil dodaten pomol v rovinjski marini. Maestral, navdušen nad barvitostjo jader in razpoloženjem jadralcev, je pristavil svoje in na jutro regate zapihal s skoraj dvema boforjema ter zvabil nasmeh na usta vsem udeležencem. Jadralci so se odpravili proti štartnemu polju, fotografi, kamermani, novinarji, organizatorji regate in posebni gostje pa z rovinjskim podžupanom, kakor vsako leto, v posebno »press« barko. Simpatična etnofolk skupina Batana pa je začela, kakor vsako leto, privabljati goste na velikem pomolu, od koder so lahko spremljali potek regate. Ker smo na »press« barki skozi leta postali že stari znanci, smo seveda regato začeli z dobro kapljico in kosmatimi zgodbami.
Četrti pisk prodorne Alvisejeve trombe je vse lesenjače usmeril v isto smer. Zgolj usmeril! Kako pomembno je nekaterim na tej regati zmagati, kaže njihov položaj ob štartnem znaku, saj so se nahajali celo pol milje od regatne črte. Zato tudi fotografi ob 11. uri nismo nikakor mogli ujeti vseh jader ob začetku regate.
Še sendvičev na »press« barki nismo pojedli do konca in že se je končal prvi krog. Hitri topi, braganje, batane in tudi okornejše gajete, levti in druge barke so se kakor za šalo sukale okoli zadirčno rdeče označevalne boje. Nekatere je maestral nagnil do roba bokov, drugim je vso posadko prestavil na nasprotni bok, na tretje, tiste težje in velike, pa se je neprestano jezil, ker se mu niso dovolj priklanjale. Nasmehi in pozdravna mahanja jadralcev so lepo izpričevali njihovo razpoloženje, ki se ni niti za las spremenilo tudi, ko jih je prehitela kakšna lesenjača. Še naslednjih 45 minut in regata se je končala, čeprav smo imeli namen »uživati« na »press« barki vsaj do 14. ure. Vsi smo se počasi vezali k svojim pomolom in se spraševali, kaj vse nam še pripravljajo Rovinjčani. Odpravili smo se proti Maistri, jadralnemu klubu organizatorja, pod katerim je znana restavracija. In začelo se je. Najprej se od nekje pojavijo sveže ostrige iz Limskega kanala. Potem ribe na takšen in drugačen način. Ob odličnem vinu je bil pravi užitek do potankosti secirati regato in lastnike prečudovitih lesenjač. Sredozemci pa ne bi bili to, kar smo, če ne bi obdelovali tudi brhkih jadralk v kopalkah, ki jih je bilo na lesenjačah kar veliko.
Alvise in njegov štab so šteli uvrstitve, premetavali imena, število bark in vse drugo, kar morajo organizatorji za nas, tečneže, pripraviti, drugi pa so si vzeli čas za ogled muzejev, zlasti tistega o batani, mesta in počitek ter pripravo na večerno zabavo, za katero smo že iz izkušenj prejšnjih let vedeli, da bo odlična.
