S Splendour of the seas po Jadranu in Grčiji
Z najmanjšo in tudi najstarejšo potniško ladjo velikanske družbe Royal Caribbean International sem se odpravil na križarjenje po Jadranu in Grčiji. Itinerar, ki sem ga opravil tudi z drugimi ladjami, je bil povsem nov in zelo zanimiv, še posebej zaradi njene posadke, vzdušja in prisotnosti Val navtike na poveljniškem mostu in za krmilom te priljubljene ladje. …
Zanimiv in drugačen začetek križarjenja
Relativno zelo hiter »check in« v potniškem terminalu, obvezen mimohod mimo ladijskega fotografa in kovinskega detektorja, obvezna dezinfekcija rok in že sva se znašla v notranjosti ladje. Zelo hitro sva poiskala najino kabino št. 3548 – zunanja kabina z velikim zakonskim ležiščem, velikim pravokotnim oknom in pri tem takoj srečala najino sobarico Angelico, sicer temnopolto in nasmejano Brazilko. In ker imam v svoji »potniški« knjižici že kar nekaj križarjenj, sem takoj preveril, kje sta rešilna jopiča in katero zbirno mesto za reševanje so nama določili. Zanimivo – zbirno mesto so že vnaprej določili in ga vtisnili na plačilni kartici, ki je tudi ključ za kabino ter kartica za izstop in vstop na ladjo. Na hrbtni strani vhodnih vrat kabine je natančno navodilo za zapuščanje ladje s potjo in izbranim zbirnim mestom. Takoj po tistem, ko sva v kabini pustila osnovno prtljago, sva si poskusno nadela rešilni jopič in skupaj po hodniku ter stopnicah sama poiskala zbirno mesto številka 7. Ta postopek se mi je vedno obrestoval, saj sem sam še pred uradno vajo zelo hitro in po najbližji poti prišel do mesta, kjer zapuščamo ladjo. …
Plovba v edini sredozemski fjord
Plutje proti Boki Kotorski je bilo prijetno in predvsem sončno. Na najvišji palubi je pripekalo močno sonce in le najbolj korajžni so se izpostavljali sončnim žarkom. Mimogrede, na ladji je bilo 1800 potnikov, med njimi veliko Severnoameričanov, a tudi precejšnje število Brazilcev, Argentincev, Kostaričanov in Bolivijcev. Evropskih gostov je bilo zelo malo in med njimi nekaj Nemcev, Angležev, vsaj dvajset Norvežanov, nekaj Švedov in Italijanov ter zgolj midva iz Slovenije. Plovba mimo Palagruže in drugih hrvaških otokov je bila zelo zanimiva, prijetna in domača. Vplutje v zaliv Boke Kotorske je izjemno slikovito – na levi strani je trdnjava Prevlaka in takoj ob njej vstopimo v zaliv. Plujemo mimo Hercegnovega, Tivta, mimo dveh otočkov – Gospa od Škrpelja in Otok mrtvih -, ter po skoraj uri plovbi vržemo sidro tik pred Kotorjem. Ker sem Kotor že večkrat obiskal, sem se tokrat posvetil povsem obnovljenemu in sedaj izredno svetovljanskemu Tivtu, kjer so zgradili »supermarino« Porto Montenegro. Skupaj s prijateljem Mladenom, ki me je počakal kar ob carinskem pomolu, smo takoj preko novega tunela prispeli v Tivat. Človek ne more verjeti, kaj lahko stori denar in popolna preobrazba – iz umazane in tudi dolgo časa razpadajoče vojaške ladjedelnice v »supermarino« za 100- in večmetrske jahte; nekaj takšnih je bilo tudi privezanih. Zvečer je poveljnik Carl Graucob v centralnem atriju priredil sprejem za goste in predstavil svoje častnike. Kot sem pričakoval, je bila sestava v slogu skandinavskih lastnikov. Poveljnik je Šved, namestnik poveljnika Norvežan, prvi častnik palube Hrvat, direktor križarjenja je Američan, upravitelj stroja Poljak, njegov namestnik Hrvat, hotelski direktor Avstralec, glavni kuhar Indijec, zdravnik pa Črnogorec iz Kotorja. …
Obisk poveljniškega mostu in krmarjenje ladje
Predzadnji dan križarjenja je potekal v sončnem in lepem vremenu. Bazeni na najvišji palubi so bili polni, kuharji so pripravili hrano kar na palubi in moram priznati, da so bila rebrca takšna kot pri nas. Nasploh je bila hrana zelo dobra, sploh če vemo, da je ladja ameriška, večina gostov pa Američanov. Priznati je treba, da so se zelo potrudili, saj je bila hrana za 100 odstotkov boljša kot tista na ameriških ladjah v Karibih. Potniki so lahko izbirali štiri restavracije z različnimi hranami in moram priznati, da je bilo to veliko presenečenje. Morda največje presenečenje je vzdušje na ladji. Najin natakar pri večerji je bil Devon z Mauritiusa in še posebej se je potrudil, ko so bile na vrsti morske specialitete in sladoled. Večina posadke, ki je v stiku s potniki, je iz Južne Amerike ter nekdanje Jugoslavije in ne s Filipinov, Indije ali kaj podobnega. Vsem je že v krvi miganje v ritmu glasbe in že prislovična dobrodušnost in takojšnja pripravljenost za zabavo.
Kot so mi naročili, sem bil točno ob 16. uri pred okencem Guest services in prijazni brazilski mladenič me je popeljal na poveljniški most ladje. Vstopim vanj in takoj me je pozdravil poveljnik Carl Graucob. Najprej sem ga v imenu Val navtike pozdravil, pokazal Val navtiko Exclusive in na kratko predstavil vsebino letošnje številke. Poveljnik je z zanimanjem pregledal vsebino. Potem ga vprašam, koliko časa je poveljnik na ladjah Royal Caribbean International. Pove mi, da je poveljnik od leta 1998 dalje, in da se na tej ladji izmenjujeta s Hrvatom Vidošem iz Dubrovnika. Vprašam ga, kako je zadovoljen z zadnjimi spremembami na ladji – dodali so ji nov vzgonski volumen na krmi zaradi boljšega obnašanja med plovbo (krma se manj ugreza) in posledično ima manjšo porabo goriva ter bolj mirno krmo. Pri tem so na ladji dodali še dvestotim kabinam balkone. Pove mi, da ima ladja dizelski električni propulzijski sklop s petimi dizelskimi motorji Wärtsilä, dva elektromotorja ABB in pogon preko dveh fiksnih propelerjev. Po tej predstavitvi ladje ga vprašam, kakšne izkušnje imajo z najnovejšim propulzijskim sklopom Azipod (podobno IPS sistemu Volva Penta pri manjših plovilih). Danes imajo skoraj vse potniške ladje te podvodne elektromotorje in poveljnik pove, da so na začetku imeli nekaj problemov, največkrat s tesnili in periferno opremo. Pohvalim ga, da je odlično izvedel manever pristajanja v Pireju in takoj mi razloži, da bi morda bilo še lažje, če bi imel na krmi močnejše potisnike. Predstavi mi prvega častnika na straži, sicer Hrvata, in opazim, da plujemo mimo Palagruže in še nekaterih hrvaških otokov.
Poveljnika zaprosim, če ga lahko fotografiram z izvodom Val navtike Exclusive v rokah, kar poveljnik z veseljem stori. Obenem ga zaprosim, če lahko za trenutek prevzamem krmilo Splendour of the Seas in me pri tem slika za spomin. Tudi to mi dovoli z nasmeškom in mojemu veselju in ponosu ni bilo konca. Za krmilom opazim, seveda, da plujemo z avtomatskim pilotom v kurzu 320 proti Benetkam. Po tridesetih minutah se zahvalim poveljniku Carlu Graucobu za gostoljubje in prijaznost ter se prepustim soncu in poležavanju na sončni palubi ladje. …
Več si lahko preberete v 192. št. revije Val navtika.
