San Marino

San Marino

Le 10 kilometrov od obale pri Riminiju se sredi gričev okrog gore Monte Titano stiska San Marino, najstarejša republika na svetu in ena najmanjših držav (62 km2). Njena zgodovina se začenja leta 300, ko je na gori Monte Titano majhno krščansko skupnost ustanovil klesar Marin z otoka Raba. Čez morje je prišel iskat delo, potem pa se je zaradi cesarja Dioklecijana, ki je preganjal kristjane, umaknil na goro. Za rojstni datum republike velja 3. september leta 301. V 10. stoletju so prebivalci začeli utrjevati mestece ob gori in leta 1371 je kardinal Angelico zapisal, da »mesto leži na zelo visoki skali, na kateri se na vrhu v nebo dvigajo tri velike trdnjave.«

Prve lastne zakone so imeli meščani že leta 1295 in svojo avtonomijo so kljub majhnosti uspeli obdržati do danes. Pogosto so svobodo morali braniti pred pohlepnimi sosednjimi mesti in kardinali, toda celo papež je spoznal, da dobro utrjenega in težko dostopnega naselja ni mogoče zavzeti, toliko bolj, ker je imel San Marino izvrstno vojsko. Leta 1463 je državica dobila današnjo ozemeljsko podobo. Zanimivo je, da je bil eden od velikih občudovalcev pogumnih Sanmarincev tudi Napoleon. Med pohodom v Italijo leta 1796 je strogo spoštoval suverenost gorske republike in ji je celo ponudil razširitev ozemlja do jadranske obale. Sanmarinci pa so bili modri: niso hoteli izrabiti trenutnih ugodnih okoliščin in so se ozemeljskim pridobitvam odpovedali. Vedeli so, da bi novo ozemlje zelo težko ubranili pred sosedi in da bi bili zaradi razširitve z njimi v nenehnih sporih.

Sanmarinci so v skladu s svobodnjaško tradicijo leta 1848/49 po neuspeli revoluciji Garibaldiju in njegovim bojevnikom ponudili zatočišče – Garibaldi je celo vzel sanmarinsko državljanstvo – niso pa nikoli pristopili k novi italijanski državi. Z njo so le sklenili vrsto sporazumov, ki so temelj odnosov med državama tudi v sedanjem času. Zanimivo je, da je bila San Marino prva evropska država, ki je uradno ukinila smrtno kazen; to se je zgodilo leta 1865.

Tudi med 2. svetovno vojno je bil San Marino nevtralen, a kljub temu so prebivalci morali preživeti nekaj tesnobnih trenutkov: junija leta 1944 so mesto bombardirali Angleži, v okolici pa je bilo pozneje več hudih bojev med Nemci in napredujočimi zavezniki. Sanmarinci so v svoje skromne domove takrat sprejeli več kot 100.000 beguncev. Končno so 19. septembra leta 1944 v San Marino vkorakale enote 8. britanske armade.

Danes je San Marino priljubljen cilj številnih turistov, ki prihajajo na obisk predvsem z jadranske obale. Vsako leto jih je skoraj tri milijone.