Sipa

Črna rižota! To je moja prva asociacija, ko slišim ali vidim sipo. Sicer pa na otip spolzka sipa z desetimi rokami, tremi srci in modrozeleno krvjo prej spominja na sluzavce iz znanstvene fantastike kot kulinarično specialiteto. Sipa je mojstrica mimikrije in je preko zime tja v pozno pomlad reden ulov.

Čudo narave
Sipino telo je ovalne, skoraj jajčaste oblike s prosojno in elegantno plavutjo, ki obkroža telo. Sluzasta povrhnjica oziroma koža je v osnovi rjave barve. Sipini občutljivi zunanjosti daje telesno oporo bela kost, tista, ki jih mnogokdaj vidimo ležati med naplavinami na obali. Kost je porozna, v njenih mikrokanalih se izmenjujeta tekočina in plin, s čimer sipa uravnava plovnost v morju. …

Lov iz čolna
Sipe redko lovimo s panulo, saj so to bolj teritorialna bitja, omejena na mikrolokacijo, za razliko od lignjev, ki so pri iskanju hrane stalno v gibanju.
Sipe raje lovimo iz mirujočega čolna, s sistemom svinčene uteži na dnu in dvema ali tremi zvezanimi peškafondami nad utežjo. Spustite na dno in občasno sunkoma oživite cel sistem vab. Ko sipa zgrabi, se začuti rahel poteg. Nato enakomerno vlecite k sebi, občuti se le težak upor sipe. …

Lov z obale
Lov sip je v principu identičen lovu na lignje. Sipe lahko zgodaj spomladi, pozno jeseni in pozimi enostavno lovimo s pomola vsake luke, marine ali mandrača. Kjer plava mala riba, jate malih cipljev, gavunov in gir, v bližini zagotovo skrite nad dnom lebdijo sipe. Kar sipe, poleg izgleda, loči od navad lignjev je to, da bivajo bližje dnu, se skrivajo po luknjah in stalno prilagajajo barvo telesa okolici, da so nevidne, podobno kot to počno hobotnice. …

Več si lahko preberete v 225. št. revije Val navtika.