Soline na območju SV-Jadranskega morja v obdobju Beneške republike – 1. del

Franco Juri, direktor Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran, o novoizdani knjigi dr. Flavia Bonina z naslovom O jadranski soli pod krilatim levom, ki bo izšla konec letošnjega novembra:

Vse od svojega nastanka Pomorski muzej »Sergej Mašera« Piran med drugim skrbi za dokumentiranje, preučevanje, ohranjanje in popularizacijo materialne in nesnovne dediščine Piranskih solin ter tradicionalnega solinarstva. Muzej solinarstva v Krajinskem parku Sečoveljske soline je nastal na skoraj zapuščenem predelu Fontanigge ob koncu 80. in začetku 90. let kot izjemen in zahteven projekt, ki ga je začrtalo že vizionarstvo dr. Miroslava Pahorja in nato uresničila vztrajnost strokovnih delavcev Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Pomorskega muzeja. Med slednjimi je bil, ob žal pokojni etnologinji Zori Žagar, vselej prisoten, dejaven in ključen dr. Flavio Bonin, zgodovinar, raziskovalec in muzejski svetnik s solinarskimi »koreninami« in izjemnimi izkušnjami na terenu pa tudi v »labirintih« zgodovinskih arhivov. Danes je gotovo, da je dr. Bonin v Sloveniji največji strokovnjak na tem področju in tudi na mednarodni ravni priznan ter upoštevan kot zelo dober poznavalec zgodovine severnojadranskih solin, kar dokazuje tudi njegova knjiga O jadranski soli pod krilatim levom, ki ima znanstveno vrednost. Avtor obljublja – in tega se kot direktor Pomorskega muzeja zelo veselim –, da je knjiga le prvi del trilogije, posvečene edinim solinam, ki so se še ohranile v Istri. Ta prvi del nas neizogibno pripelje v zgodovinsko obdobje Beneške republike, saj je bila Serenissima najzaslužnejša za hiter in organiziran razvoj severnojadranskih solin in trgovanja z »belim zlatom«. Pečat, ki ga je beneška vladavina dala solinam in tudi kulturni podobi jadranskih mest, je opazen tudi danes. Knjiga je temeljni vir za boljše poznavanje tega ključnega obdobja jadranske zgodovine, hkrati pa je tudi objava, ki bo pritegnila mnoge k odkrivanju enega največjih in najdragocenejših kulturnih ter naravnih zakladov Slovenije. Žal večkrat »na prepihu« različnih koristi.

Sol je bila v preteklih obdobjih zelo pomembna surovina, saj je bila glavni konzervans za pripravo in shranjevanje živil (za meso, ribe, zelenjavo, sire itd.), uporabljali pa so jo tudi v živinoreji, medicini, usnjarstvu, pri izdelavi stekla in podobno. Pridobivali so jo povsod, kjer je bilo to mogoče: iz rudnikov, slanih jezer in izvirov ter morja. V Sredozemskem morju obstajata dva tradicionalna sistema pridobivanja soli iz morske vode, odvisna od geografskih in klimatskih razmer. Na območjih, na katerih je malo padavin (v severni Afriki, Grčiji, na južnem Apeninskem polotoku, Siciliji, Sardiniji), so sol pobirali enkrat do trikrat letno (npr. v Trapani), na območjih srednjega in severnega Jadranskega morja, na katerih je bilo število deževnih dni v povprečju precej višje, pa so sol pobirali vsakodnevno ali pa vsaj na dva do tri dni. Sistema se razlikujeta tudi po načinu in intenzivnosti dela, kar vpliva na proizvodne stroške in število delavcev.

Ker pri naravnem izhlapevanju najprej kristalizirata in se nato do gostote 18° Bè izločata kalcijev karbonat in sadra, med 26° Bè in 30° Bè natrijev klorid, nad 32° Bè pa magnezijeve in kalijeve soli, so od pogostosti pobiranja soli odvisni kemična sestava, čistost, okus in kakovost soli. Ker se natrijev klorid izloča med 26 ° Bè in 30° Bè, je pomembno, da solinarji sol pobirajo v tem razmiku (vsak dan ali vsaj na dva do tri dni) in slanico, preden se začnejo izločati druge (grenke) soli, izpustijo v morje. Tako pridobljene soli so bolj blagega okusa. Benečani so zanje uporabljali izraz sladka sol (it. sale dolce), za soli, pobrane enkrat ali pa dva- do trikrat letno (vsebujejo tudi kalijeve in magnezije soli), pa grenka sol (it. sale amaro).  …

Več si lahko preberete v 213. št. revije Val navtika.