Tradicionalna plovila istrske obale

Naravne danosti so severni Jadran in s tem obalo Istre močno stkale z morjem. Intenziteta sobivanja z njim izstopa na vseh z morjem povezanih področjih, od ribištva, pomorstva do ladjarstva. Prav slednje pove o Istri mnogo, premnogo. Izdelovanje ladij je vedno predstavljalo najvišjo stopnjo znanja, izkušenj, ustvarjalnosti in iznajdljivosti, in Istra je po številu škverov in različnih tipov plovil glede na svojo »kratkost« obale v samem svetovnem vrhu. V letu 2009 bomo skozi serijo člankov spoznali večino ključnih lesenih tradicionalnih plovil te obale mnogoterih obrazov, ki so ob njej plula v zadnjih dvesto letih. Zakaj tako natančna opredelitev »vsa ključna lesena tradicionalna plovila … v zadnjih dvesto letih«. Ker je to področje skromno raziskano in je meja »tradicionalnosti« nadvse ohlapna. Če tematike ne bi tako omejili, bi sem lahko sodila tudi tradicionalna vojaška plovila, ki so lahko, tako kot druga, tudi kovinska. Kaj pa parniki za prevoz ljudi, pa jahte, ki se pojavijo že pred skoraj dvesto leti? Da, tudi pri njih bi lahko razpoznali nekaj tradicionalnih tipov. Posebno področje so tudi velike jadrnice za odprta morja, kot so barki, brigi, brigantine itd., ki so jih že pred sredino 19. stoletja izdelovali v škverih istrske obale (mimogrede, prvi hitri kliper-barki v Evropi so nastali prav v koprskih in reških škverih). Če se vrnem več kot dve stoletji nazaj, ob istrski obali srečamo še nekaj ducatov povsem drugačnih tipov plovil. Zatorej naj ponovim, da bomo v tem letu v tem ciklusu prispevkov spoznali večino ključnih tipov tradicionalnih, delovnih lesenih plovil zadnjih dveh stoletij, ki so plula ob obalah Istre. Ko omenjamo tradicionalna plovila te obale, se pravzaprav spogledujemo tako s plovili, ki so jih na tej obali stoletja izdelovali, kakor s plovili, ki so jih ribiči in lastniki naročali drugje (najpogosteje v bližnjih škverih na dobrem glasu) in so jih stoletja uporabljali na naši obali. Pojem tradicionalnega pa pogosto pripisujemo tudi plovilom, ki se tu pojavijo šele po prvi ali celo po drugi svetovni vojni, vendar je njihova uporabnost in prisotnost tako »vidna«, da smo jim skozi čas pripisali sloves tradicionalnosti. Tako smo, na primer, srečevali braceram podobna plovila, imenovana barkini in trabakule, nespremenjene že nekaj stoletij, ki so jih tudi izdelovali škveri od Milj do Reke. Spet druga plovila, kot znana pasara in gajeta, pa so v južnem delu Istre bila znana že veliko prej, preden so prispela v področje severne Istre, kjer jim še sedaj marsikdo odreka tradicionalnost v severnoistrskem prostoru. Nekatera, kot na primer znana solinarska maona, ki so »za permej duš tradicionalna«, pa ne le, da so k nam prišla šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, temveč niso bila niti narejena na istrski obali. Po tem uvodu sedaj lažje razumemo »ohlapnost« tradicionalnosti.