Val Camonica

Vsake toliko časa je zelo modro in fino, če se človek nad nečim globoko zamisli. Da se nas dotakne nekje globoko v našem središču. Najlepše je, ko naletimo na prizor ali trenutek, ki v nas pusti čudenje za vse življenje. Da nas recimo spomni na to, da nismo ne prvi, ne edini na tem ljubem in prelepem svetu. Da so že bile civilizacije pred nami in da bo za nami še veliko generacij. Nekaj podobnega, precej močnega presenečenja sem doživel, ko sem se zastrmel v risbe, vklesane v sive in izprane plati v dolini Val Camonica. In seveda je nemogoče, da se človek ne začne spraševati: »Zakaj in čemu?«.

Val Camonico bomo našli, če za mestom Brescia zavijemo desno, v smeri proti severu in gremo naprej mimo jezera Lago di Iseo. Zavedajmo se, da se vozimo po dolini, ki je prepolna s strani UNESCA zaščitenih kulturnih in zgodovinskih spomenikov z bolj znanim skupnim imenom vklesanine Val Camonica, ki je največje najdišče prazgodovinskih skalnih vklesanin. Menda je razkritih okoli 140.000, drugi viri govorijo o 350.000. Ker pa vsi vedo, da jih je izjemno težko odkriti, saj so plošče največkrat prikrite pod mahovjem, med zaraščenimi gozdovi in tudi na težje dostopnih krajih, je njihovo končno število čisto ugibanje in v resnici popolna neznanka. Domneva se, da bi bile vklesanine lahko tudi v okoliških gorah, predvsem v gorski skupini Adamello ali pa nekaj tudi na nasprotni strani doline, ampak ta del je še povsem neraziskan. Dolina Val Camonica v Italiji, v provinci Brescia, Lombardija, je tako pod zaščito organizacije za ohranitev svetovne naravne in kulturne dediščine UNESCO že od leta 1979. In če smo že pri letnicah; prvo vklesanino in za nekatere še vedno najlepšo je razkril javnosti lokalni geolog Walter Laeng leta 1909 na dveh balvanih Pian del Greppe pri kraju Cemmo.

Prazgodovinski grafiti, menhirji, monoliti in podobno se ne pojavlja samo v tej dolini, temveč po mnogih krajih severne Italije. Od Val´D Aoste do Hallstatta v Avstriji, ki je veliko bolj znan. V Val Camonici je na desettisoče raznih podob, simbolov in risb. Veliko jih je preraščenih z drevesi in drugimi rastlinami, tako da jih je na ogled samo majhen del. Najdeni grafemi se delijo v grobem po tematiki v pet velikih skupin, največ je antropomorfnih – človekolikih, zatem simbolov in ideogramov, zoomorfnih – podobe živali (ogromno jelenov), strukturnih (hiše, vozovi) ter razno orodje in orožje. In posebnosti, kot je recimo skica Mapa di Bedolina (geodetska karta) istoimenske vasi. Kamnina, v kateri je večina rezbarij, se v angleščini imenuje Sandstone (peščenjak?), bolj znan kot Verrucano Lombardo. Najdišč, če se tako izrazim, je več: Nadro, Naquani, Cemmo, Luine, Breno, Sonico, Bianzone, Tirano itd. A najbolj poznani in obiskani je Parco Seradina e Badolina pri kraju Cemmo in v bližini kraja Capo di Ponte Val Camonica, Nadro ter Naqquani. Poleg vsega tega je vreden ogleda tudi Archeoparka – muzej na prostem, z rekonstruirano prazgodovinsko jamo – bivališčem in prazgodovinsko naselbino ljudstva Camunni izpred okoli 15.000 let in labirintom, zgrajenim na podlagi risb.

Kakor koli, ko se človek potopi v vse skrivnosti doline, postane glava težka in polna. Zato je najbolje, da si gre človek od vseh teh posebnosti okoli kraja Capo di Ponte malce ohladiti glavo. Osebno sem se odločil za prelepo vasico Pescarzo, ki jo odlikuje še vedno precej zanimiva in ohranjena srednjeveška arhitektura. Stoji visoko daleč nad dolino Camonica. S svojim položajem navkljub južni legi nudi v poletni vročini malce več hladu kot v dolini, v zimski zmrzali pa deluje prav nasprotno. Tam se bomo sprehodili skozi stare ulice, preozke za moderni promet, zato domačini, če že uporabljajo prevozno sredstvo, posežejo kar po malih štirikolesnih ATV-jih. Ulice so bile navkljub poletnemu času dopustov povsem prazne. Nobenega tistega običajnega življenjskega zvoka ni bilo iz hiš. Videla sva le nekaj mačk in psa, ki se je hladil sredi ulice. Šele ko iz starega dela vasi zaviješ proti novemu, se začne kaj dogajati. Vsaj, recimo, zvok kakšnega radia ali televizije pride od nekod. Na kavo nisva šla, ničesar nisva našla. Ampak tudi Pescarzo ni od muh. Tudi tu nas čaka nekakšno presenečenje. Ko sva prvič prišla v vas, je bilo to sredi noči. In tako sva naletela na pokopališče, ki s svojo posebno obliko spominja na vse kaj drugega, kot običajno krščansko pokopališče sredi Evrope. Ostanki mrtvih, domnevam, da gre za žare, se namreč polagajo v predale, v polkrožno oblikovani amfiteater. Pogled, ki ponoči ne zbuja, če se pošalim, zaupanja v »normalnost« teh krajev. Moja sopotnica mi je ob pogledu na pokopališče dejala samo: »daj, pojdiva raje od tu«. Tudi mene sicer ni kaj dosti zadrževalo, a firbec je firbec. Sicer česa več takrat nisem odkril, razen tega, da imajo pri pokopališču čudovito svežo in hladno vodo, ki priteka neposredno iz gora. To, da je tako čista studenčnica in velja za zdravilno, sem izvedel šele pozneje. Jaz sem jo tistikrat izkoristil tako, da sem vanjo potopil svoje noge, od hoje po peščenih poteh in kamnitih ploščah preko vsega dneva že krepko pregrete.

Moj osebni zaključek Val Camonice in njenih čudežev pa je bil nekako takšen: domnevam, da bi bil obisk Val Camonice najlepši po poletnem dopustnem času, enkrat v jeseni, ko se vse umiri in listje dobi barvni pridih jesenske romantike in ko sončna svetloba ter njena toplota postaneta dobrodejni. Takrat bo tudi posedanje ob kamnitih ploščah dolgotrajnejše in razmišljanje o njenih nastankih bolj sveže in poglobljeno, kot moje, ki v poletni sončni pripeki ni moglo dobiti še vseh domišljijskih kril.