Zgodovina na valovih
Umirjen, rahlo deževen petkov popoldan je v piransko pristanišče pospremil zdaj majhno, zdaj gibčno, pa debeluškasto, nato barvito in vse mogoče pridevnike bi našli k plovilom, ki jih, ne glede na zunanjost, razpoloženje, barvo, državo itd., družita dve ključni značilnosti, ki jih ne premore niti ena sama plastika na svetu. Lesena so in vsa imajo bogato in barvito zgodovino.
Alba, Pussycat, Roberta III, Stari maček, Emma, Mitra … ena ob drugi, kot najboljše prijateljice, so se vezale ob dolg piranski pomol. Pomol, ki je pospremil na potovanja mnoge barke in premnoge usode. Del mesta, ki je videl najbolj ganljive prizore in kjer je bilo pretočenih največ solz. Od tu so odhajali, nekateri za vedno, drugi pa se po dolgem, dolgem času vračali. Del mesta, ki najbolj značilno zariše podobo Pirana. Pomol, pod katerim je velika odslužena lesena beneška galeja, ki so jo stoletja nazaj napolnili s kamni in potopili. Tako so se nekoč gradili nekateri pomoli obalnih mest. Pomol, ki je v zgodovini večnega Pirana nedvomno ena najpomembnejših arhitektur. In zato je prav, da se k takšni veličini vežejo njemu enakovredni. To pa seveda ne morejo biti motorni »zasmrajevalci« in neekološki plastični industrijski izdelki, temveč le prekrasna lesena zgodovinska plovila. Teh je seveda malo, ker je tudi pravih pomorcev in gospodov malo. 15. maja letos, v sklopu znamenite piranske regate zgodovinskih plovil, ki je posrečeno obogatena še s prisotnostjo šarmerjev na štirih kolesih, pa so se s krmo ena ob drugi vezala k pomolu, da smo se jih lahko dodobra naužili.
Društvo ljubiteljev starih bark Piran je že dvaintridesetič uspešno organiziralo to odmevno mednarodno regato, na kateri so sodelovali prijatelji in izvrstni jadralci iz petih držav: Slovenije, Hrvaške, Italije, Avstrije in Nemčije. Prijadrali so s svojimi ponosnimi jadrnicami, da bi ob dobri družbi v čudovitem vzdušju spletli nova poznanstva ali poglobili stara, da bi se dotaknili nenadkriljivega Pirana, mesta, ki nobenega ne pusti ravnodušnega, da bi poskusili odlično Giorgovo pašto, ki jo zna tako pripraviti samo on ali iz katerega koli drugega razloga. Mogoče je katera prišla tudi zaradi zmage na regati, toda, kdo bo to ugotovil.
Že skoraj uro pred dvanajsto se je sedemindvajset od tridesetih prijavljenih lepotic v že svetovno znanem zalivu slovensko-hrvaškega prijateljstva, Piranskem zalivu, nastavljalo trumam obiskovalcem in premnogim fotografom. Natančno ob 12. uri še zadnji pisk prodorne sirene in … nič. Zaradi bonace so se jadrnice komaj kaj premaknile s štartne črte. V vsej regati jim je le tu in tam uspelo doseči 2 do 3 vozle (zaradi morskega prostranstva in značilnosti plutja se za hitrost na morju že od nekdaj po skoraj vsem svetu uporablja enota vozel, zato je prav smešno, da jo neki celinski državni »šalabajzerji« in nepoznavalci želijo nadomestiti s popolnoma neprimerno »avtomobilsko« enoto za hitrost). Zaradi takšne nadvse varne hitrosti nekatere jadrnice niso v določenem času uspele končati regate. Ampak, brez skrbi, nasmehi na licih skiperjev so razkrivali, da jim prav ničesar ni zmanjkalo, niti manjkalo. Po končani regati so svoje prevzetne jadrnice vezali ponovno ob dolg piranski pomol in si šli ogledat to prekrasno mesto, njegove muzeje, restavracije … Večerno dogajanje s podelitvijo pokalov, priznanj in pohval se je ob čudovitem vzdušju v klubu Pirat pred Bernardinom, ki že petdeset let igra nenadomestljivo vlogo v razvijanju morskih športov, potegnilo dolgo v noč. Čudovita popestritev je bil tudi oktet Castrum iz Ajdovščine, ki je z mnogimi znanimi morskimi napevi podkrepil vzdušje sproščenega Sredozemlja, pa mladi harmonikar in mnogi drugi.
Ni kaj, organizacijski odbor s predsednikom Milanom Ukmarjem na čelu ter Teo in Giorgiom se je tudi tokrat odlično izkazal. Vojko je, kakor vsako leto, s svojim Šparom (ime gliserja) mirno sledil željam tečnih fotografov in jih prekladal sem ter tja po regatnem polju, glavni krmar avtomobilske »flote« pa je že vsa leta neutrudni Roman Fikfak. Njim in mnogim drugim gre zahvala za še en praznik lepote in tradicije v Piranu.
Regata je imela tri razrede: spirit, cat in open. V razredu spirit se je preizkusil naš svetovno znan vrhunski jadralec Dušan Puh in zmagal pred večkratnim olimpijskim zmagovalcem Hubertom Raudaschlom. V razredu cat je slavil Valter Gallana s svojo Pussycat, v razredu open pa Massimo Fonda s Ciaopaisom. Podeljenih pa je bilo tudi nekaj priznanj za posebne dosežke.
